Vsaka vojna razen osvobodilne, je poraz razuma, etike in morale!
Podoba: The Telegraph
Vendar moramo razumeti Putinova dejanja skozi prizmo predsednika imperialne velesile, ki noče ničesar prepustiti slučaju. Gre za mentalni okvir, ki si ga Slovenci zaradi svoje majhnosti in podrejenosti politikam večjih držav, težko predstavljamo.
Putin si vojne z Ukrajino vsekakor ni želel in se ji je izogibal že od t.i. Oranžne revolucije, ki je potekala med letoma 2004 in 2005. Ko so zahodne obveščevalne službe s finančnimi vložki in organizacijskim suportom nevladnim organizacijam, organizirale vstajo in ustoličile zahodu naklonjenega in Rusiji nenaklonjeni režim.
Namesto, da bi Ukrajina ostala most med EU in Rusijo ter uživala blagodati finančne pomoči s strani EU in znižane cene plina iz Rusije, je ubrala samodestruktivno politiko konfliktov s svojo vzhodno sosedo. Vse do današnjih dni in trenutne vojne, so se po letu 2005 na oblasti zvrstili predsedniki tesno povezani z zahodom ter zapravili Ukrajini status pomembne energetsko-prometno-tranzitne geostrateške države.
Osredotočimo se torej na zadnja dogajanja, da bomo iz priloženega gradiva lažje razumeli zakaj se je Putin odločil za napad na Ukrajino.
Globalisti imajo že dolgo namen polastiti se ruskih naravnih bogastev ter zamenjati trenutni režim, z režimom ki bo v njihovi službi. V ta namen se poslužujejo raznih aktivnosti hibridnega vojskovanja, ki so namenjena destabilizaciji režima predsednika Putina. Kot so ustvarjanje oboroženih konfliktov v državah, ki so interesna sfera Rusije, širjenje NATA proti ruskim mejam, destabilizacije Rusije preko Ukrajine, raznoraznih ekonomskih in političnih sankcij…
Upokojeni polkovnik ameriške vojske, Douglas MacGregor, ki je bil tudi svetovalec predsednika Trumpa, natančno napove bodoče dogodke! S stiskanjem Rusije v kot, Putinu težko preostane kaj drugega kot vojaški odziv, da si zagotovi varnostno cono izven dosega konvencionalnega orožja vzhodnih NATO članic.
https://www.youtube.com/watch?v=9hNhQkXlR8s
Komentar istega polkovnika! Cilj Putina ni okupirati in si ozemeljsko prisvojiti Ukrajino, ampak sledi predvsem 2 cilja. 1. zamenjati režim, “osvojiti srca in razum” Ukrajincev ter ohraniti ozemeljsko celovito Ukrajino ali 2. razdeliti Ukrajino na dva dela in iz vzhodnega dela, kjer živijo Rusiji bolj naklonjeni prebivalci narediti varnostno cono proti širjenju NATO.
https://www.youtube.com/watch?v=1lasT-5Mrpk
Zaradi manipulacij in prikrivanja informacij s strani MSM, torej cenzure medijev, v celoti objavljamo v slovenščino preveden govor Putina ob začetku vojne v Ukrajini.
Putin je v četrtek 24.2.2022 zjutraj, ob začetku posebne vojaške operacije v Ukrajini nagovoril nacijo. Govor, ki je pomemben za razumevanje njegove odločitve, so tuji in slovenski mediji prenesli zgolj v njim poljubnih delih, zato ga objavljamo v celoti:
»Spoštovani državljani Rusije! Dragi prijatelji!
Danes ponovno menim, da se je treba vrniti na tragične dogodke, ki se dogajajo v Donbasu, in na ključna vprašanja zagotavljanja varnosti same Rusije.
Začel bom s tem, o čemer sem govoril v svojem nagovoru 21. februarja letos. Gre za to, kaj povzroča našo posebno skrb in tesnobo, za temeljne grožnje, ki jih iz leta v leto nesramno in arogantno ustvarjajo neodgovorni politiki Zahoda naši državi. V mislih imam širitev Natovega bloka na vzhod, približevanje njegove vojaške infrastrukture ruskim mejam.
Znano je, da se že 30 let vztrajno in potrpežljivo trudimo dogovoriti z vodilnimi državami Nata o načelih enake in nedeljive varnosti v Evropi. V odzivu na naše predloge smo se nenehno soočali bodisi s ciničnimi prevarami in lažmi, bodisi s poskusi pritiskov in izsiljevanja, Severnoatlantska zveza pa se kljub vsem našim protestom in pomislekom nenadzorovano širi.
Vojaška mašinerija se širi in se, ponavljam, neposredno približuje našim mejam.
Zakaj se vse to dogaja? Od kod ta predrzni način govorjenja s stališča lastne ekskluzivnosti, nezmotljivosti in prepričanja, da ti je vse dovoljeno? Od kod ta aroganten, ponižujoč odnos do naših interesov in povsem legitimnih zahtev? Odgovor je jasen, vse je jasno in očitno.
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je Sovjetska zveza oslabila, nato pa popolnoma razpadla. Celoten potek takratnih dogodkov je za nas tudi danes dobra lekcija, prepričljivo je pokazal, da je paraliza moči in volje prvi korak k popolni degradaciji in pozabi. Potem je bilo dovolj, da smo za nekaj časa izgubili vero vase in to je to – porušilo se je celotno razmerje sil na svetu.
To je privedlo do dejstva, da prejšnji sporazumi, dogovori, dejansko ne veljajo več. Prepričevanja in prošnje ne pomagajo. Vse, kar ni po godu hegemonu, tistim, ki držijo oblast, se razglaša za arhaično, zastarelo, nepotrebno. In obratno: vse, kar se jim zdi koristno, se na koncu predstavlja kot resnica, ki se vsiljuje za vsako ceno, arogantno, na vsak način. Tisti, ki se ne strinjajo, jih dobijo po zadnji plati.
To, o čemer zdaj govorim, ne zadeva samo Rusije in ni samo naša skrb. To zadeva celoten sistem mednarodnih odnosov in včasih celo zaveznice ZDA. Po razpadu ZSSR se je svet dejansko začel prepisovati in doslej uveljavljene norme mednarodnega prava – in ključne, temeljne, sprejete kot posledica druge svetovne vojne, ki so v veliki meri potrdile njene rezultate – so začele motiti tiste, ki so razglasili za zmagovalce hladne vojne.
Seveda je bilo treba v praktičnem življenju, v mednarodnih odnosih, pri pravilih njihovega urejanja upoštevati spremembo razmer v svetu in samo razmerje moči. A to bi bilo treba narediti strokovno, enakomerno, potrpežljivo, ob upoštevanju spoštovanja interesov vseh držav in z razumevanjem lastne odgovornosti. Ne pa v stanju evforije zaradi absolutne prevlade, nekakšnega modernega absolutizma, pa tudi v luči nizke ravni splošne kulture in arogance tistih, ki so pripravljali, sprejemali in vsiljevali le odločitve, ki so jim koristile, so se razmere začele izgubljati in razvijati po drugačnem scenariju.
Primerov je na pretek. Najprej so izvedli krvavo vojaško operacijo proti Beogradu brez odobritve Varnostnega sveta ZN, uporabili so letalstvo, rakete neposredno v središču Evrope. Nenehno bombardiranje mirnih mest in vitalne infrastrukture je trajalo več tednov. Na ta dejstva se moramo spomniti, čeprav se nekateri zahodni kolegi teh dogodkov ne spominjajo radi, in ko govorimo o tem, se ne sklicujejo na norme mednarodnega prava, temveč na okoliščine, ki jih interpretirajo, kakor se jim zdi primerno.
Potem so bili na vrsti Irak, Libija, Sirija. Nelegitimna uporaba vojaške sile proti Libiji, izkrivljanje vseh odločitev Varnostnega sveta ZN o libijskem vprašanju je privedlo do popolnega uničenja države, ogromno žarišče mednarodnega terorizma in država je potonila v humanitarno katastrofo, dolgo državljansko vojno vojno brez konca in kraja, ki še vedno traja. Tragedija, ki je obsodila na stotine tisoče, milijone ljudi ne le v Libiji, ampak v celotni regiji, je povzročila ogromno reko beguncev iz Severne Afrike in Bližnjega vzhoda v Evropo.
Siriji so pripravljali podobno usodo. Bojna dejanja zahodne koalicije na ozemlju te države brez soglasja sirske vlade in dovoljenja Varnostnega sveta ZN niso nič drugega kot agresija, intervencija.
Posebno mesto v tej seriji pa zagotovo zavzema invazija na Irak, tudi brez pravne podlage. Kot izgovor so uporabili domnevno zanesljive informacije, ki so na voljo ZDA, da ima Irak orožje za množično uničevanje. Ameriški državni sekretar je kot dokaz za to javno v očeh celega sveta mahal z epruveto z belim prahom in vsem zagotavljal, da gre za kemično orožje, na katerem delajo v Iraku. In potem se je izkazalo, da je bila vse skupaj prevara, blef: v Iraku ni kemičnega orožja. Neverjetno, presenetljivo, a dejstvo ostaja. Lagali so na najvišji državni ravni in z najvišje govornice OZN.
Posledica so ogromne žrtve, uničenje, neverjetno stopnjevanje terorizma.
Na splošno se dobi vtis, da tako rekoč povsod, v mnogih regijah sveta, kamor prihaja Zahod vzpostavljat svoj red, na koncu ostanejo krvave odprte rane, razjede mednarodnega terorizma in ekstremizma. Vse, kar sem povedal, so najbolj presenetljivi, a nikakor edini primeri zanemarjanja mednarodnega prava.
V isti rang sodijo tudi obljube naši države, da se Nato ne bo širil na vzhod. Ponavljam, prevarali so nas, ali drugače povedano, povlekli so nas za nos. Da, pogosto je mogoče slišati, da je politika umazana. Mogoče, a ne v tolikšni meri, ne toliko. Ker je tako goljufivo ravnanje v nasprotju ne le z načeli mednarodnih odnosov, temveč predvsem s splošno sprejetimi moralnimi in etičnimi normami. Kje je tu ta pravičnost in pravo? Samo čista laž in hinavščina.
Mimogrede, sami ameriški politiki, politologi in novinarji sami pišejo in pravijo, da se je znotraj ZDA v zadnjih letih zgradil pravi »imperij laži«. S tem se je težko ne strinjati – tako je. A ne smemo biti skromni: ZDA so še vedno velika država, sistemska država. Vsi njeni sateliti se ji ob vsaki priložnosti ne le brezpogojno in podrejeno prepuščajo in ugajajo, temveč tudi posnemajo njeno vedenje in z navdušenjem sprejemajo pravila, ki jih predlaga. Zato lahko s polno pravico in gotovostjo trdimo, da je celotni t.i zahodni blok, ki so ga Združene države oblikovale po lastni podobi in obličju, vse in povsem natanko isti ‘imperij laži.’
Kar zadeva našo državo, so po razpadu ZSSR in ob vsej odprtosti nove sodobne Rusije, ki je bila brez primerjave, pripravljenosti na pošteno sodelovanje z ZDA in drugimi zahodnimi partnerji ter v pogojih de facto enostranske razorožitve – takoj poskušali premagati nas, nas dokončno uničiti. Ravno tako je bilo v devetdesetih in zgodnjih 2000-ih, ko je celoten Zahod zelo aktivno podpiral separatizem in tolpe plačancev v južni Rusiji. Koliko žrtev, koliko izgub nas je vse to takrat stalo, skozi kakšne skušnjave smo morali iti, preden smo končno zlomili hrbtenico mednarodnega terorizma na Kavkazu. Spominjamo se tega in tega nikoli ne bomo pozabili.
Pravzaprav so nas do nedavnega poskušali uporabiti za svoje interese, uničiti naše tradicionalne vrednote in nam vsiliti svoje psevdovrednote, ki bi nas, naše ljudi, od znotraj požrle, tista stališča, ki so že agresivno vsiljena v njihovih državah in nas vodijo neposredno v degradacijo in degeneracijo, saj so v nasprotju s samo človeško naravo. To se ne bo zgodilo, še nikomur ni uspelo, zato ne bo uspelo tudi zdaj.
Ne glede na vse smo se decembra 2021 znova poskušali z ZDA in njihovimi zavezniki dogovoriti o načelih zagotavljanja varnosti v Evropi in neširjenja Nata. Vse zaman. Odnos Združenih držav se ne spreminja. O tem, za nas ključnem vprašanju se jim ne zdi potrebno dogovoriti se z Rusijo, zasledujejo le svoje cilje, zanemarjajo pa naše interese.
In seveda se v takšni situaciji postavlja vprašanje: kaj storiti naprej, kaj čakati? Iz zgodovine dobro vemo, kako je Sovjetska zveza v letih 1940 in na začetku 1941 prejšnjega stoletja na vse načine poskušala preprečiti ali vsaj odložiti začetek vojne. Zaradi tega je poskušala potencialnega agresorja ne provocirati dobesedno do zadnjega trenutka in ni izvedla ali je odložila najnujnejša, potrebna dejanja v pripravah na odbijanje neizogibnega napada. In koraki, ki so bili na koncu sprejeti, so bili katastrofalno pozni.
Posledično država ni bila pripravljena s polno močjo odbiti invazijo nacistične Nemčije, ki je napadla našo domovino 22. junija 1941 brez napovedi vojne. Uspelo nam je ustaviti sovražnika in ga nato zlomiti, vendar z velikimi žrtvami. Poskus ugajati agresorju pred veliko domovinsko vojno je bila napaka, ki je naše ljudi drago stala. V prvih mesecih bojev smo izgubili ogromna, strateško pomembna ozemlja in milijone ljudi. Naslednjič takšne napake ne bomo dovolili, nimamo pravice do tega.
Tisti, ki si prizadevajo za svetovno prevlado, javno, nekaznovano in, poudarim, neutemeljeno, nas, Rusijo, razglašajo za svojega sovražnika. Danes imajo res ogromne finančne, znanstveno-tehnološke in vojaške potenciale. To vemo in objektivno ocenjujemo grožnje na področju gospodarstva, ki se nenehno slišijo na naš račun – pa tudi naše možnosti, da se temu predrznemu in trajnemu izsiljevanju zoperstavimo.
Ponavljam, ocenjujemo brez iluzij, skrajno realistično.
Kar zadeva vojaško sfero, je sodobna Rusija tudi po razpadu ZSSR in izgubi pomembnega dela njenega potenciala še danes ena najmočnejših jedrskih držav na svetu, poleg tega pa ima določeno premoč v številnih, najnovejših vrstah orožja. V zvezi s tem nihče ne sme dvomiti, da bo neposreden napad na našo državo povzročil propad in strašne posledice za morebitnega agresorja.
Hkrati se tehnologije, tudi obrambne, hitro spreminjajo. Vodstvo na tem področju mine in bo hitro prehajalo iz rok v roke, do takrat pa bodo vojske osvajale ozemlje ob naših mejah, če bomo to dovolili, še desetletja naprej in morda za vedno ustvarile nenehno naraščajočo, popolnoma nesprejemljivo grožnjo Rusiji.
Tudi zdaj, ko se Nato širi na vzhod, so razmere za našo državo vsako leto slabše in nevarnejše. Poleg tega je v zadnjih dneh vodstvo Nata odkrito govorilo o potrebi po pospešitvi, s čimer je prisililo infrastrukturo zavezništva, da se premakne proti ruskim mejam. Z drugimi besedami, zaostrujejo svoje stališče. Ne moremo več samo gledati, kaj se dogaja. To bi bilo z naše strani popolnoma neodgovorno.
Nadaljnja širitev infrastrukture Severnoatlantskega zavezništva in začeto vojaško osvajanje ozemlja Ukrajine je za nas nesprejemljivo. Seveda ne gre le za organizacijo Nata – gre le za instrument zunanje politike ZDA. Težava je v tem, da na naših sosednjih ozemljih – naj pripomnim, naših zgodovinskih ozemljih – nastaja sovražna »protiRusija«, ki je bila postavljena pod popoln zunanji nadzor, ki jo hitro polnijo Natove oborožene sile in je opremljena z najbolj sodobnim orožjem.
Za ZDA in njihove zaveznice je t.i politika omejevanja Rusije in prinaša očitne geopolitične dividende. In za našo državo je na koncu to vprašanje življenja in smrti, vprašanje naše zgodovinske prihodnosti kot naroda. In to ni pretiravanje – tako je. To je resnična nevarnost ne le za naše interese, ampak za sam obstoj naše države in njeno suverenost. Točno to je rdeča črta, o kateri smo že večkrat govorili. Prečkali so jo.
S tem so povezane razmere v Donbasu. Vidimo, da so sile, ki so leta 2014 izvedle državni udar v Ukrajini, prevzele oblast in jo zadržale v bistvu s pomočjo dekorativnih in volilnih postopkov, dokončno zavrnile mirno rešitev konflikta. Osem let, neskončno dolgih osem let, smo delali vse, da bi situacijo rešili z mirnimi, političnimi sredstvi. Vse zaman.
Kot sem rekel v prejšnjem nagovoru, je nemogoče gledati na to, kar se tam dogaja, brez sočutja. Preprosto, vsega tega ni bilo več mogoče prenašati. To nočno moro je treba takoj ustaviti – genocid nad milijoni ljudi, ki tam živijo, ki zaupajo samo Rusiji, zaupajo nam. Za nas so bile te težnje, občutki, bolečina ljudi glavni motiv za odločitev o priznanju Ljudskih republik Donbasa. Mislim, da je pomembno to dodatno poudariti. Vodilne države Nata podpirajo skrajne nacionaliste in neonaciste v Ukrajini, da bi dosegli svoje cilje, ki pa Krimcem in prebivalcem Sevastopola nikoli ne bodo odpustili njihove svobodne izbire – ponovne priključitve Rusiji.
Na Krim bodo seveda šli, tako kot na Donbas, z vojno, z namenom pobijanja, tako kot so nezaščitene ljudi pobijali zločinski odredi tolp ukrajinskih nacionalistov, Hitlerjevih sodelavcev med Veliko domovinsko vojno. Prav tako odkrito govorijo o pretenzijah na druga ruska ozemlja.
Celoten potek dogodkov in analiza informacij kaže, da je konflikt Rusije s temi silami neizogiben. Samo vprašanje časa je: pripravljajo se, čakajo na pravi trenutek. Zdaj trdijo tudi, da bi radi dobili jedrsko orožje. Tega jim ne bomo dovolili.
Kot sem že rekel, je Rusija po razpadu ZSSR sprejela novo geopolitično realnost. Vse novonastale države na postsovjetskem prostoru obravnavamo in jih bomo obravnavali spoštljivo. Spoštujemo in bomo spoštovali njihovo suverenost in primer tega je pomoč, ki smo jo zagotovili Kazahstanu, ko se je soočil s tragičnimi dogodki, z izzivom za svojo državnost in njegovo celovitost. Toda Rusija se ne more počutiti varne, ne more se razvijati in obstajati z nenehno grožnjo, ki prihaja z ozemlja sodobne Ukrajine.
Spomnim vas, da smo od leta 2000 do 2005 nudili vojaški odpor teroristom na Kavkazu, branili celovitost naše države in reševali Rusijo. Leta 2014 smo podprli prebivalce Krima in Sevastopola. In leta 2015 smo z oboroženimi silami postavili zanesljivo oviro pred vdorom teroristov iz Sirije v Rusijo. Nismo imeli druge možnosti, da bi se zaščitili.
Enako se dogaja zdaj. Preprosto nam niso pustili nobene druge možnosti, da zaščitimo Rusijo, naše ljudi, razen tiste, ki jo bomo danes prisiljeni uporabiti. Okoliščine od nas zahtevajo odločne in takojšnje ukrepe. Ljudske republike Donbasa so zaprosile Rusijo za pomoč.
V zvezi s tem sem v skladu s členom 51, 7 poglavjem Ustanovne listine OZN, z odobritvijo Sveta federacije Rusije in izpolnjevanjem sporazumov o prijateljstvu in medsebojni pomoči z Ljudsko republiko Doneck in Ljudsko republiko Lugansk, ki sta jih ratificirali zvezni zbor 22. februarja sprejel sklep o izvedbi posebne operacije.
Njen cilj je zaščititi ljudi, ki so bili osem let izpostavljeni izživljanju in genocidu kijevskega režima. Zato si bomo prizadevali za demilitarizacijo in denacifikacijo Ukrajine ter za to, da se pred sodišče privedejo tisti, ki so zagrešili številne krvave zločine nad civilisti in celo nad državljani Ruske federacije. Hkrati ne nameravamo zasesti ukrajinskih ozemelj.
Ne nameravamo komurkoli karkoli vsiliti in na silo. Hkrati pa slišimo, da se na Zahodu v zadnjem času vse pogosteje slišijo besede, da dokumentov, ki jih je podpisal sovjetski totalitarni režim, ki potrjujejo rezultate druge svetovne vojne, ne bi smeli več spoštovati.
Kaj potem, kako odgovoriti na to?
Rezultati druge svetovne vojne, pa tudi žrtve, ki so jih dali naši ljudje na oltarju zmage nad nacizmom, so sveti. A to ni v nasprotju z visokimi vrednotami človekovih pravic in svoboščin, izhajajoč iz realnosti, ki je nastala do danes v povojnih desetletjih. Prav tako ne odpravlja pravice narodov do samoodločbe, ki jo zagotavlja 1. člen Ustanovne listine OZN.
Spomnil vas bom, da niti med nastankom ZSSR niti po drugi svetovni vojni nihče ni nikoli vprašal ljudi, ki živijo na tem ali onem ozemlju, ki je vstopilo v sodobno Ukrajino, kako si bodo organizirali svoje življenje. V središču naše politike je svoboda, svoboda izbire, da si vsak sam odloča o svoji prihodnosti in prihodnosti svojih otrok. In menimo, da je pomembno, da to pravico – pravico do izbire – lahko uporabljajo vsi narodi, ki živijo na ozemlju današnje Ukrajine, vsi, ki to želijo.
V zvezi s tem nagovarjam tudi državljane Ukrajine. Leta 2014 je morala Rusija zaščititi državljane Krima in Sevastopola pred tistimi, ki jim pravite “nacisti”. Prebivalci Krima in prebivalci Sevastopolja so se odločili – biti s svojo zgodovinsko domovino, z Rusijo, in to smo podprli. Ponavljam, drugače preprosto ne bi mogli ravnati.
Današnji dogodki niso povezani z željo po posegu v interese Ukrajine in ukrajinskega ljudstva, povezani so z zaščito same Rusije pred tistimi, ki so Ukrajino vzeli za talca in jo poskušajo uporabiti proti naši državi in njenim ljudem.
Ponavljam, naša dejanja so le zaščita pred grožnjami, ki nam jih ustvarjajo, in pred še večjo nesrečo, kot je ta, ki se dogaja danes.
Ne glede na to, kako težko bo, prosim, razumite to in vabim vas k sodelovanju, da bi čim prej obrnili to tragično stran in skupaj šli naprej, da ne bi dovolili, da bi se kdo vmešaval v naše zadeve, v naše odnose, ampak da bi jih gradili samostojno, tako, da bi ustvarjali potrebne pogoje za premagovanje vseh težav in bi nas ne glede na obstoj državnih meja krepilo od znotraj kot celoto. Verjamem v ravno takšno našo prihodnost.
Nagovoriti moram tudi vojake oboroženih sil Ukrajine.
Vaši očetje, dedi in pradedki se niso borili proti nacistom, branili našo skupno domovino, da bi današnji neonacisti osvojili oblast v Ukrajini. Prisegli ste zvestobo ukrajinskemu ljudstvu, ne protiljudski hunti, ki ropa Ukrajino in živi od samih ljudi.
Ne ubogajte njenih kaznivih ukazov. Pozivam vas, da takoj odložite orožje in greste domov. Pojasnil bom: vojaki ukrajinske vojske, ki izpolnijo to zahtevo, lahko neovirano zapustijo območje boja in se vrnejo k svojim družinam.
Še enkrat poudarjam: vsa odgovornost za morebitno prelivanje krvi bo v celoti na vesti vladajočega režima na ozemlju Ukrajine.
Zdaj pa nekaj pomembnih, zelo pomembnih besed za tiste, ki bi jih morda zamikalo, da bi se vmešali v aktualne dogodke. Kdor nas bo skušal ovirati, še bolj pa ustvarjati grožnje za našo državo, za naše ljudi, bi moral vedeti, da bo odziv Rusije takojšen in bo privedel do takšnih posledic, s katerimi se v zgodovini še niste soočili. Pripravljeni smo na kakršen koli razvoj. V zvezi s tem so bile sprejete vse potrebne odločitve.
Upam, da me bodo slišali.
Dragi državljani Rusije!
Dobro počutje in sam obstoj celotnih držav in narodov, njihov uspeh in njihova vitalnost vedno izhajata iz močnih korenin lastne kulture in vrednot, izkušenj in tradicij prednikov in so seveda neposredno odvisni od sposobnosti hitrega prilagajanja vedno spreminjajočem se življenju, njegovi sposobnosti, da se utrdi, da združi vse sile za naprej.
Moč je vedno potrebna, vendar je lahko drugačne kakovosti. V središču politike ‘imperija laži’, o kateri sem govoril na samem začetku svoje predstavitve, leži predvsem surova, gola sila. V takih primerih nam pravijo: ‘Ko obstaja sila, razum ni potreben.’
Mi in vi vemo, da je prava moč v pravičnosti in pravici, ki je na naši strani. In ko je tako, se je težko ne strinjati s tem, da sta moč in pripravljenost na boj osnova samostojnosti in suverenosti, da sta nujen temelj, na katerem se lahko zanesljivo gradi svojo prihodnost, gradi svoj dom, svojo družino, svojo domovino.
Dragi rojaki!
Prepričan sem, da bodo vojaki in častniki oboroženih sil Rusije, zvesti svoji državi, svojo dolžnost opravljali profesionalno in pogumno. Ne dvomim, da bodo vse ravni oblasti, strokovnjaki, odgovorni za stabilnost našega gospodarstva, finančni sistem socialnega sektorja, vodje naših podjetij in celotno rusko poslovanje, delovali skladno in učinkovito.
Računam na konsolidirano, domoljubno držo vseh parlamentarnih strank in družbenih sil. Na koncu je, kot je bilo vedno v zgodovini, usoda Rusije v zanesljivih rokah naših večnacionalnih ljudi. In to pomeni, da bodo sprejete odločitve uresničene, zastavljeni cilji doseženi, varnost naše domovine pa bo zanesljivo zagotovljena.
Verjamem v vašo podporo, v nepremagljivo moč, ki nam jo daje ljubezen do domovine!«
Vladimir Vladimirovič Putin
