Svetovne svetonazorske politične delitve imajo svoje temelje v 19. stoletju, ko so se začeli oblikovati moderni politični narodi.
Podoba: Portal Delo
Slovenska politika je s prakso “deli in vladaj” pričela relativno kasno, na začetku 20. stoletja. Najprej so Slovence ideološko razdelili slovenski liberalci (Liberalna stranka), s prakso delitve pa so še bolj intenzivneje nadaljevali slovenski komunisti (Slovenska komunistična partija) po letu 1945.
Tako kot smo Slovenci v večji meri preskočili moderni kapitalizem, smo politično preskočili tudi moderno demokracijo, katere duhovni utemeljitelji smo bili poleg starih grkov prav antični Slovenci (Veneti), katerih prakso so nadaljevali tudi zgodnjesrednjeveški Slovenci na državni ravni. Na lokalnih ravneh pa slovenska demokracija v bistvu sploh nikoli ni docela izginila, ampak se je občasno prenesla v županovanje kakšnega domoljubnejšega ali progresivnejšega župana, navljub fevdalističnem družbenem redu, ki so ga uveljavljali stari ali novi zemljiški lastniki, ki so bili podrejeni frankovskemu, bavarskemu ali habsburškemu pravu ter tudi kasneje ob uvedbi administrativnih dežel. Namesto da bi slovenski komunisti svoje delovanje vsaj deloma temeljili na stari Slovenski civilizaciji (demokraciji), so raje slepo prevzemali nazadnjaško komunistično ideologijo sovjetskega boljševizma. Sovjetski tip komunizma se je zelo razlikoval od takrat humanejše socialistične demokracije in celo od komunizma nekaterih zahodnih držav, ki ni bil v celoti podrejen centrali v Moskvi. V svojem bistvu je šlo za ekstremni pojav razrednega anarhističnega tipa levičarstva, vodenega iz centrale, iz katerega se je kasneje razvil tudi fašizem in nacizem.
Slovenski komunisti so torej povsem nekritično prevzeli ideologijo sovjetskega tipa komunizma, ki se je pod vplivom Stalina le še bolj izrodil v smislu absolutne diktature in surovega primitivizma. In enako nekritično ali bolje rečeno oportunistično po odmiku Jugoslovanske komunistične partije Josipa Broza od Stalina leta 1948, so slovenski komunisti prevzeli tudi novo reformirano komunistično ideologijo za potrebe umetnega jugoslovanskega naroda, na čelu z lastnim diktatorjem, ki ni več sprejemal ukazov iz centrale v Moskvi.
Gre torej za neke vrste jugoslovanarski oportunistični komunizem s t.i. “ljudskim obrazom”, ki se bolj kot sami ideologiji posveča diktaturi oziroma vladanju nad masami (državljani) in malikovanju samega diktatorja. Posledice tega vladanja za vsako ceno, občutimo še danes v popolnoma družbeno razvrednoteni in državno ter gospodarsko disfunkcionalni Sloveniji. Transformirani slovenski komunisti so se z oportunistično politiko “deli in vladaj” ter z nezakonitim prisvajanjem prej narodnega premoženja (kapitala) in ohranjenimi političnimi, administrativnimi in gospodarskimi pozicijami v družbi, obdržali na oblasti in si nadeli maske t.i. evropske socialne demokracije. Dasiravno so v svojem prepričanju ostali primitivni oportunistični hegemoni, ki za ceno oblasti in zadovoljitvi svoje grabežljivosti po premoženju ne izbirajo sredstev.
V trenutku ko politična stranka ostane brez svoje temeljne politične usmeritve, bodisi ideološke, bodisi humanistične in državniške, njeno delovanje pa se zreducira zgolj na oportunistično željo po absolutni oblasti in uzurpaciji državnega ali narodovega premoženja (kapitala), takrat “politična stranka” ostane le še navadna kriminalna organizacija.
