Trosenje zahtev levih liberalcev o pravicah azilantov in ekonomskih imigrantov po prostem priseljevanju je iz ekonomskega in družbenega stališča zelo neodgovorno. Če pustimo ob strani špekulacije o zamenjavi leve volilne
Podoba: Reuters
baze s priseljenci, kajti Slovenci kot kaže postkomunističnih strank ne bomo volili več, saj je ta politična opcija dokazala da ne zna upravljati države in da siromaši ali celo krade javno premoženje. Namesto zganjanja demagogije in lažne filantropije v imenu osebnih interesov, naj se državljane pošteno seznani o tem koliko priseljevanja naj bo liberaliziramo in od kje vzeti denar za socialne transferje (prejemek socialne pomoči) ekonomskim imigrantom, ki so večinoma neizobraženi in zato niti v Sloveniji niti v Evropi ni za njih dovolj delovnih mest, ampak so dolgoročno le socialna bomba. Neodgovorno je problem lažnih azilantov in ekonomske imigracije v imenu t.i. državljanske strpnosti pometati pod preprogo, češ se bo že vse uredilo samo od sebe, sploh ker ima Slovenija že dolgo časa velike probleme z zagotavljanjem proračunskih sredstev.
Danes večina priseljenih emigrantov ni usposobljenih niti za delo snažilke, saj je potrebno za to delo več kot osnovnošolska splošna izobrazba, torej vsaj dodatno znanje o varni uporabi kemičnih čistil in čistilnih strojev, kaj šele da bi brez dodatnega izobraževanja (ki je spet državni strošek) opravljalo druge zahtevnejše poklice. Če se v Slovenijo vsako leto priseli povprečna letna kvota zadnjih treh let, ki znaša cca 13.000 imigrantov z mesečnim stroškom cca 230,00 € socialnega transferja na osebo, to znese: 13.000 x 12 x 230 = 35.880.000 na leto. Po desetih letih to pomeni že cca 130.000 imigrantov, ki prejmejo letno 3 milijarde €. Predpostavimo, da jih je tretjina dobila službo, kar je sicer zelo optimistična predpostavka, še vedno ostane strošek za socijalne transferje na letni ravni cca 2 milijarde €. Slovenska stvarnost pa je pomanjkanje delovnih mest in njihovo dolgoročno zmanjševanje, torej nimamo delovnih mest dovolj niti za sedanjo populacijo, kaj šele za novo priseljene imigrante. Svetovna ekonomska kriza in bodočnost pa ne kažeta nekega dolgoročnega gospodarskega izboljšanja, prej nasprotno. Ob tem pa je potrebno dodati še stroške za zdravstvene in druge storitve, ki jih prejemniki socialnih transferjev ne plačujejo a jih uporabljajo. In začne se ekonomski vrtinec padanja države v bankrot, ako se drastično ne zmanjšajo izdatki države, torej ukinejo ali vsaj zelo omejijo socialni transferji, brezplačno zdravstvo, šolstvo, kultura, znanost, infrastruktura… za vse, tako za imigrante kot za državljane. Slovenija ima že danes letno več kot 2,5 milijarde € proračunskega primanjkljaja za katerega se zadolžujemo ob dragih obrestih da lahko ohranjamo nekatere, predvsem socialne storitve za prebivalce. Torej se nam krediti kopičijo in jih zato kmalu ne bomo mogli več servisirati.
Najlažje je zganjati levo-liberalno demagogijo kako so priseljenci reveži, češ nimajo nobenih pravic in vsakodnevno imputirati državljanom kolektivno krivdo da smo nestrpni. Res so nekateri imigranti stigmatizirani, a je kakšna pravica manj za tujca napram državljanu povsem naravni proces, kajti državljana mora ščititi njegova država, še posebej če je on ali njegovi predhodniki žrtvoval zdravje ali celo življenje za vzpostavitev samostojne države. Če to ni tako potem država izgubi svoj pomen. V Sloveniji se je razvrednotilo državo in izenačilo pravice tujcev in državljanov glede črpanja socialnih transferjev z izgovorom, češ da se je tudi na tujce prenesla večina davčnih bremen, a problem je v tem ker so tujci povečini zaradi svojega socialnega statusa oproščeni plačila večine davkov. Normalna svetovna ureditev bi morala potekati na način, da si vsakdo v svoji državi ustvarja pogoje za življenje in ne prenaša lastnih težav ekonomske, politične, verske ali druge narave drugam. Tu se pojavlja tudi vprašanje etnocida, ko preselimo ali iztrgamo zaradi različnih dejavnikov (vojne, lakota) človeka iz njegovega naravnega okolja in ga preselimo v tuje okolje, kjer zaradi objektivnih okoliščin, kot so drugačni običaji ali civilizacijske vrednote ne more postati enakopraven član družbe, niti se mu zagotovi možnost vrnitve v njegovo domovino.
Slovenija ni dolžna niti ne more prevzemati bremen Afrike, zahodne Azije ali Balkana, to morajo predvsem storiti tamkajšnje države, tudi s pomočjo bogatejših držav, ki lahko s kapitalskimi investicijami gospodarsko ojačajo te države, kajti vsak mora sam poskrbeti za svojo bodočnost. Ni rešitev preselitev Afrike in zahodne Azije v Evropo, ki je že tako prenaseljena in ji primanjkuje naravnih in energetskih resursov. Slovenci tudi nismo krivi za nekdanjo imperialistično politiko zahodno evropskih držav! Če imajo oni dolg do prebivalcev svojih nekdanjih kolonij Slovenci tega nimamo, saj so tudi nam vseskozi odvzemali ozemlje. EU in Slovenija bi morali spremeniti politično doktrino in pričeti z razumsko politiko omejevanja oz. preprečevanja priseljevanja imigrantov. Poleg omejitvenih ukrepov, prioritetno s preprečevanjem vojnih konfliktov in z vzpostavljanjem infrastrukturnih in gospodarskih pogojev v državah od koder prihaja največ imigrantov, da bi si ti lahko doma ustvarili človeka dostojno življenje. To bi imelo ugodne ekonomske učinke tudi za EU, s tem pa tudi zmanjšanje socialne napetosti doma.
