Kako sem prenehal skrbeti, zasovražil Ruse in se zaljubil v atomsko bombo:
Vojna pod gasom (plinom)
Podoba: Google Images
Pravijo, da je v ljubezni in vojni vse dovoljeno. Svoboda govora, zasebna lastnina, človekove pravice, protinacizem, prosti trg – vse to so zahodna demokratična svetišča. Ko pa gre za Ruse, našteti letijo skozi okno. Združene države so uporabile rusko vojaško intervencijo v Ukrajini, da bi v Evropi dosegle tisto, kar je bila doslej znanstvena fantastika.
Čeprav je bil ruski jezik uveden v izobraževanje vzhodnoevropskih držav, čeprav so moderno slikarstvo sanje Kandinskega, sodobna drama je sanje ruskega Čehova, sodobna igra je sanje Rusa Stanislavskega, moderni film je sanje ruskega Eisensteina, moderni roman so sanje ruskega Dostojevskega – vse to ni bilo dovolj. Sovjetska zveza nikoli ni pridobila mehke moči v Vzhodni Evropi in Baltiku. Kljub močnemu talentu, ambicijam in dosežkom njihove kulture smo Ruse radi sovražili.
Članice Varšavskega pakta so bile nominalno neodvisne države, vendar jim je ZSSR vladala s trdno in neusmiljeno roko. Kremlju je bilo lažje zamenjati vlado v Litvi, Vzhodni Nemčiji ali na Madžarskem, kot bi lahko kateri koli ameriški predsednik zamenjal guvernerje znotraj Združenih držav. Če bi obstajal organiziran odpor proti takšnim praksam, bi Sovjetska zveza poslala vojsko, da bi obnovila marionetne režime, kot na primer na Madžarskem leta 1956 ali na Češkoslovaškem leta 1968.
V času hladne vojne z Rusijo ni bilo zafrkancije
Varšavski pakt z vsemi svojimi pomanjkljivostmi ostaja v zgodovini in kot projekt, ki je najbližji vojaško-ekonomski uniji slovanskih narodov. Njegova vrlina je, da je pod eno zastavo zbral okoli 300 milijonov Slovanov. Njegov greh je bil barva te zastave in ambicija Rusije, da prevladuje na vseh področjih.
Sanjamo o slovanski zvezi, ki bo vzela najboljše od vsakega naroda: rusko znanost, češko industrijo, romunsko filozofijo, madžarsko arhitekturo, srbski film, poljski pogum. In dobili smo, kot v hudi šali, zvezo s češkim pogumom, romunskim gospodarstvom, rusko arhitekturo, bolgarskim filmom in poljsko znanostjo.
In kar je najhuje, z ruskim nepotizmom. Vse se spremeni, a on ostane. To je eksponentno slabše od našega. Za Ruse sem delal trikrat: prvič, zadnjič in edinkrat. Izkušnje mojih prijateljev so podobne. V času Sovjetske zveze sem potoval na Češkoslovaško in Madžarsko; Leta 2010 sem šel skozi Ukrajino. Vse je bilo sivo, potrto in brezvoljno. Popolnoma razumem, zakaj so vsi v vzhodni Evropi sanjali o svobodi.
Na bojišču so bili Rusi vedno nepremagljivi. Noben narod ni imel pozitivnega rezultata v vojaških spopadih z njimi v dvajsetem stoletju. Ali v kakšnem prejšnjem. Rusija je igrala neodločeno z Avstro-Ogrsko in Nemčijo (prva svetovna vojna), zmagala v vojnah z Japonsko, Norveško, Poljsko, Romunijo, Latvijo, Litvo, Estonijo, Nemčijo (druga svetovna vojna), nato Kitajsko, Češkoslovaško in Madžarsko, proxy vojne proti ZDA v Koreji in Vietnamu. Nazadnje je zmagala v vojnah v Čečeniji, Gruziji in Ukrajini.
Izgubila je vojne z Japonsko (1905-1906), Poljsko (1915-1921), pomožno vojno proti ZDA v Afganistanu (1979-1989) in Čečenijo (1994-1996). V oboroženih spopadih z Rusi so tri države izenačene. Edina izjema je Afganistan.
Dejstvo je, da ljudje, kot sta Ivan Grozni ali Jožef Stalin, niso bili zelo varčni, ko je šlo za rusko življenje. Zlobneži trdijo, da so Rusi fanatiki; toda ta lastnost se imenuje drznost in je temeljna vrlina vseh moralnih kodeksov od antičnih časov do danes.
Boljše življenje
Zdelo se je, da je v vsej vzhodni Evropi v osemdesetih nenadoma zazvonil socializem. Kot da je potekel rok trajanja. Desetletje je umrl v agoniji. To je bilo težko obdobje za Sovjetsko zvezo, vidno izčrpano zaradi gospodarske krize. V precenjeni oboroževalni tekmi, ki jo je sprožila administracija Ronalda Reagana, je ostal brez sape.
Samo eksplozija v jedrski elektrarni v ukrajinskem mestu Černobil leta 1986 je povzročila sedemdeset milijard dolarjev škode. Kombinacija ruske tehnologije in ukrajinskega osebja je skoraj zastrupila Evropo. Spomnim se neurja takoj po katastrofi. Nebo je bilo mat črno. Imel sem privilegij namakati se v radioaktivnem dežju.
V celotnem Varšavskem paktu – z ali brez aktivne pomoči Cie – so se v osemdesetih letih 20. stoletja pojavljale domoljubne nevladne organizacije, ki so nasprotovale nacionalsocializmu nacionalnemu kapitalizmu. Vsi smo bili siti osramočenih politikov in komunističnih sloganov. Vzhodnoevropski aparatčiki so bili praviloma grdi, odbojni ljudje, kot so Brežnjev, Jaruzelski in Ceausescu. In potem so se v politiko vključile ribe in fantje, ki so imeli lepe obraze in lepe manire. In iste besede za Zahod. Bolj kot karkoli smo želeli urejeno, negovano in uspešno državo z urejenimi zelenicami, opranimi izložbami, nasmejanimi in artikuliranimi voditelji, kot sta srbski Zoran Đinđić ali ukrajinska Julija Timošenko.
To smo dobili leta 2000
Z nekakšno reformo, v nekakšni svobodi, po kateri je Rusija posegla v osemdesetih pod Mihailom Gorbačovim, se je izkazalo, da postaja država lahek plen zahodnih agencij, izurjenih za spodkopavanje tujih režimov po vsem svetu. Po propadu socialističnega eksperimenta so se Rusi znašli v neobranem grozdju. Njihovo postkomunistično potepanje je v trdi praksi pokazalo, da Zahod nima simpatij do ljudi, do tajkuna, do socialista, do kapitalista, do demokratične ali avtokratske Rusije.
Zdi se, da je edina Rusija, ki ima okus po Madeleine Albright, – nebeška Rusija.
Ruski plin teče
Dejstvo je, da je Rusija bogata z energijo in da je večina njenega trenutnega izvoza povezana s trgovino z nafto in zemeljskim plinom z Evropo. Četrtina nafte in polovica evropskega plina prihaja iz Rusije. In bogatejša je Rusija, sorazmerno težja je. Dolgoročni strateški izračun, ki ga je naredila CIA, ni velika modrost. Rusija bi morala biti onemogočena. Od tod trajna motnja trgovine z ruskimi energenti in preprečevanje trgovine s prijateljskimi režimi.
Sredstva za doseganje te strategije niso izbrana. Vzrok državnih udarov, revolucij, vojn in nasilja po Aziji je tesno povezan z nafto in plinom. Za njimi je ameriška skrbna generacija, gojenje, financiranje in oboroževanje ruskih sovražnikov.
Sirija je kronski primer vojne za trge s plinom. Iranski projekt plinovoda v Evropo je zaobšel Turčijo, Katar pa je šel skozi njo. Oboje je načrtovano prek Sirije, predsednik Bashar al-Assad – ki ima boljše odnose z Iranom in Rusijo kot s Turčijo in ZDA – je dal prednost prvemu.
Tako se začnejo sirski problemi. Začelo se je z demonstracijami proti Assadovemu režimu leta 2011 in ameriškimi gospodarskimi sankcijami. In končalo se je z državljansko vojno, v katero so se vmešali vsi zainteresirani. Sirijo je stala pol milijona življenj, 13 milijonov razseljenih ljudi in uničenje, od katerega bo ta nesrečna država potrebovala desetletja, da si opomore.
In spet, kljub žrtvam, ki jih je dala zaradi enega podpisa na napačnem mestu, se ne spomnim, da bi kje videl izobešeno sirsko zastavo, da bi kdo v zahodnih medijih objokoval absurdnost vojne ali učil lekcije o mednarodnem pravu. Hawks so nam mahali z zaslonskih in časopisnih stolpcev z bojnim krikom na ustnicah: “Asad mora oditi.”
Edina alternativa bližnjevzhodnemu plinu je bil ruski. Plinovod v Evropo – tako imenovani Južni tok – naj bi šel pod Črno morje, preko Grčije v Italijo, drugi krak pa prek Bolgarije in Srbije na Madžarsko in Avstrijo. Projekt je bil podpisan in gradnja ruskega dela se je začela leta 2012.
Istega leta sta si Grčija in Italija nenadoma premislili, saj sta se spomnili, da ruskega plina v resnici ne potrebujeta – čeprav je bil Južni tok italijansko-ruska pobuda. Na koncu je gradnjo uradno ustavila Bolgarija. Vsi trije rudarji Južnega toka so članice Nata.
Pod vodstvom Recepa Tayyipa Erdogana je Turčija dosegla pomemben napredek v odnosih z Rusijo, pri čemer je bil opazen skok v trgovinski menjavi obeh držav. Plinovod Turški tok pod Črnim morjem med Rusijo in Turčijo je bil napovedan leta 2014 – ravno takrat, ko je bil Južni tok opuščen.
Natov sestrelitev ruskega izvidniškega letala v Siriji je bil prvi tak primer po letu 1953. ZDA so ga postregle svoji zaveznici Turčiji, ki je skoraj uničila realizacijo Turškega toka. Ko je bil projekt spet na mizi, je bil to več kot dovolj razloga, da so ZDA posegle po strmoglavljenju predsednika Erdogana in poskusu namestitve proameriškega Gulena. Tako atentat na Erdogana kot državni udar v Turčiji leta 2016 sta propadla. Erdoganova administracija je obtožila na tisoče častnikov in vojakov, vključno z dvema operativcema Cie.
Ukrajina: Da, ampak …
Ukrajina ima 44 milijonov prebivalcev. Večina Rusov živi tam zunaj domovine. Ukrajinci so tudi brez domačih Rusov tretji največji slovanski narod – takoj za Poljaki. Tako kot drugi slovanski narodi tudi Ukrajinci sanjajo o krepostnem novem kapitalistično-demokratičnem svetu, v katerem bodo na svojem pragu izkusili ameriške sanje, britansko demokracijo in švicarski standard.
Toda pot do tega cilja je trnova. Tako Evropa kot ZDA imata za Slovane povsem drugačen glavni načrt: vidijo jih kot potrošnike njihovega bivoljega blaga in dopolnitev njihovega trga dela – večinoma nizkokvalificirane, tihe poljske zidarje, češke pornozvezde in črnogorske izbojnike. In če si kdo med slovanskimi politiki ali gastarbajterji upa omeniti enakost, bratstvo, svobodo – gorje mu. Podobno kot junaki francoske erotike tudi Slovani danes »najdejo srečo v suženjstvu«.
Edine cerkvenoslovanske države po volji Združenih držav so njihovi krhki klientski režimi, ki z Rusijo ustvarjajo varovalni pas, hujskajo proti Rusiji, prodajajo lahko orožje, da bi jih branili pred Rusijo, in nameščajo rakete, usmerjene proti Rusiji. Prebivalstvu, bog ne daj. Ukrajina je najboljši primer, da izpolnjevanje ameriških pogojev samo po sebi ne pomeni nič: tam ljudje živijo slabše kot v času komunizma.
Nič ni lažjega kot obračati Slovane drug proti drugemu. Kar Velika Britanija in ZDA doma odločno zatirata – neonacistično retoriko, ideologijo in ikonografijo –, v slovanskih banana republikah, kot so baltske države, Hrvaška ali Ukrajina, z vsem srcem podpirajo.
Tej politiki sem bil priča, ko sem leta 2006 obiskal Latvijo. Latvijci so svojim nacistom postavili spomenike. Pogovarjal sem se z Rusi iz Rige, ki niso bili le zaprti v getu in izgnani s trga dela – ampak so se nenadoma znašli v državi, kjer so bili rojeni. Čez noč so postali nedržavljani in neljudje. Toda problem, zaradi katerega je naprimer Srbija začela vojno s sosedi, so Rusi na koncu rešili z diplomacijo.
Na ukrajinskih predsedniških volitvah leta 2004 je proruski favorit Janukovič premagal proameriškega Juščenka. Kandidata sta soimenjaka: oba s ponosom nosita zmagovalno ime Viktor. Američanom je uspelo razveljaviti volitve; Rusi so odgovorili z atentatom na Juščenka.
Ukrajinci so hitro spoznali, da namestitev proameriškega predsednika ni zadosten pogoj za pretok medu in mleka v državi. Resničnost je ostrejša: Ukrajina se je soočila z drastičnim padcem standardov – pri čemer so Rusi pomagali z občasnimi skoki plina – in obratno je bilo na volitvah leta 2010: Julija Timošenko je prepričljivo zmagala nad Janukovičem, Juščenko pa je prejel le 5 % glasov.
V začetku leta 2014 je Janukoviča strmoglavila ulica. Neonacistične skupine so bile v ospredju evromajdanskega udara. Janukovič si je vsaj rešil življenje – za razliko od Vitalija Kucenka med državnim udarom leta 1991 v Čečeniji.
Rusija se odzove z aneksijo Krima, ki je ključnega pomena za nadzor nad Črnim morjem in izgradnjo Turškega toka. ZDA so po drugi strani izključile Rusijo iz skupine G8 in Moskvi uvedle gospodarske sankcije. Od leta 2014 do danes ZDA spodbujajo Ukrajince za drznejšo protirusko politiko od baltske. Spominja na strategijo nekdanjih jugoslovanskih republik – predvsem na trdi režim Mila Đukanovića. Ustanovljena je bila nova ukrajinska cerkev; ruski jezik se zatira in zgodovina se revidira. To je kombinirano s pospešeno oborožitvijo. Hkrati ZDA dajejo jasne signale Rusom, da dokler Ukrajina ne bo v NATO paktu, ne bo vojaško posredovala na terenu.
Imeti opravka z Rusi
Očitnega ne gre pretirano poudarjati: ZDA so postale vojaško premočne glede na konkurenco. Danes se Amerika lahko zanaša na zastopnike za dosego svojih ciljev. Ima razkošje, da vodi vojno na gumb; praktično mu ni več treba žrtvovati v človeštvu. Od leta 2011 je bilo v vojaških operacijah v Siriji ubitih skupno deset Američanov. Z drugimi besedami, veliko bolj tvegano je delati kot taksist ali natakar kot kot marinec.
Po drugi strani pa članstvo držav v Natu in prisotnost Natovih čet na terenu v zadnjih desetletjih ni več obrambna sila. Služi razbijanju gospodarstev tekmecev ZDA – v tem primeru ruske trgovine s plinom – tudi v nasprotju z interesi drugih članic Nata. Tako države članice pod oznako zaščite trpijo pritisk in samovoljo močnega pokrovitelja – precej podobno kot nekdanje članice Varšavskega pakta.
Toda države, ki niso članice NATO, so še bolj ogrožene. Dejavnosti Cie in Nata se pogosto uporabljajo za zlom suverenosti ciljnih držav. Da bi opomnili globalno vas, da koalicija brez svoje “zaščite” občasno razbije državo kot klopotec, kot je Jugoslavija leta 1999, Irak leta 2003 ali Libija leta 2011. Kot je zapisal Noam Chomsky: ZDA delujejo kot mafijski kartel.
Rusija je skrbno in hlapčevsko gradila diplomatske in gospodarske odnose s članicami Nata, najprej s Turčijo in Nemčijo. Oba sta industrijska velikana, ruski energenti pa so dostopnejši in priročnejši za prevoz do njih kot drugi. ZDA odkrito in na skrivaj nasprotujejo tej delitvi, saj uporabljajo storitve Cie in Nata kot podaljšano orožje ne le geostrateških interesov, ampak tudi vojaško-obveščevalnega pritiska na zaveznike.
Z drugimi besedami, ZDA vodijo enako agresivno protirusko politiko od leta 1991, ko je Rusija prenehala biti ideološki in geostrateški sovražnik Evrope. Poskusi ponovnega približevanja Rusije Zahodu, vstopa v evropske institucije – Vladimir Putin je leta 2000 celo namigoval na možnost vstopa Rusije v Nato – so bili zavrnjeni z mešanico posmeha, arogance in gnusa. Okorna vojaška industrija, podedovana iz hladne vojne, ni več varnostna služba za ZDA, ampak obratno – ZDA in njihovi zavezniki so postali služabniki ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa in si kot taka za vsako ceno ustvarjajo sovražnike.
Združenim državam je uspelo prvo in tretje slovansko ljudstvo obrniti drug proti drugemu v Ukrajini, kar je še pomembneje, soočili so se z Rusijo in njenimi redkimi zavezniki z Evropo. S strateško pirueto, ki so jo zaigrali v Ukrajini, so ZDA v dosedanje sodelovanje med Rusijo in EU vstavile nov, absurden kovanec. Ne piše več “složno bojkotirajmo rusko blago”. Zdaj se je celinska ovira dvignila na višjo, bolj histerično, noro raven, popolnoma v skladu s trenutno kulturo odpovedi:
Novice iz Rusije
Pravijo, da je v ljubezni in vojni vse dovoljeno. Svoboda govora, zasebna lastnina, človekove pravice, protinacizem, prosti trg – vse to so zahodna demokratična svetišča. Ko pa gre za Ruse, našteti letijo skozi okno.
ZDA so uporabile rusko vojaško posredovanje v Ukrajini, da bi dosegle tisto, kar je bila v Evropi znanstvena fantastika: prazna cenzura ruskih medijev, odpuščanje evropskih državljanov ali prebivalcev z dela zaradi ruskega porekla, zaseg ruske zasebne lastnine, blokiranje ruskih bank, omalovaževanje ruske kulture, z eno besedo, simbolična satira pregona Rusije v mišjo luknjo.
Kot je nekdo opazil, je evropsko lajanje brez ugriza. Ker se po drugi strani ruska trgovina s plinom in nafto ne upočasnjuje, ravno nasprotno. Nenaden skok cen energentov na najvišji točki po letu 2008 je v prid Rusiji. Putinova administracija se je hladnokrvno upirala baltskim in ukrajinskim množičnim provokacijam in zatiranju ruske manjšine. Odločno bo ukrepala šele, ko bodo ogroženi gospodarski interesi Rusije.
Iz Rusije ne prihajata le nafta in plin, ampak tudi novice. Preden sem pred nekaj leti televizor vrgel v smeti, sem občasno obiskoval kanal RT v angleščini. Za srbsko podružnico ruskega radia Sputnik sem dal dva intervjuja.
2. marca pa sta programa RT in Sputnik – z vsemi mojimi intervjuji – izginila z interneta. Toda ti mediji niso blokirali Čečenije, Gruzije ali Afganistana, ki so relativno nedavno občutili ruski škorenj. Z etera in interneta jih je odstranila domnevna zibelka svobode govora – ZDA, Velika Britanija in Evropska unija.
Podjetja, kot so Google, Instagram, YouTube ali Facebook, katerih uporaba je brezplačna, pogosto služijo kot trojanski konji ameriške mehke moči. Čeprav so zasebni, so predvsem Američani: nikoli ne oklevajo, da bi Yankeejem dali na voljo svojim interesom. Stari Vergilijev pregovor lepo pravi: »Ne zaupaj Danajcem, tudi ko prinesejo darila«.
Zdaj vemo, zakaj Kitajci in Rusi pravijo “ne, hvala” in razvijajo svoje operacijske sisteme in družbena omrežja. Zagotovo je perverzna možnost, da se nekdo iz ZDA bori v Evropi ali blokira delo evropskih medijev na pravzaprav so se odzvali z blokiranjem BBC-ja, VOA in Deutsche Welle ter domačih opozicijskih medijev.
Novinarski združenji EFJ in IFJ – tudi sam sem član slednjega – sta se na prepoved odzvali z opozorilom, da Evropska komisija nima mandata za urejanje evropskih medijev: to pravico imajo izključno države članice. Z drugimi besedami, birokracija v Bruslju je sprejela odločitev o prepovedi RT in Sputnika v nasprotju z lastnimi zakoni.
Nesrečni sklepi
Prvič, iz zgornjih primerov izhaja, da državna suverenost ni vprašljiva le v vzhodnoevropskih režimih strank; očitno je to preteklost in kar zadeva tako imenovane velike evropske sile, Francijo in Nemčijo. V politiki domnevno močnih in nominalno neodvisnih evropskih držav vladajo skrivnostni, netransparentno in nedemokratično izvoljeni in vodeni nadnacionalni subjekti, kot so Nato, Evropska komisija, Svetovna zdravstvena organizacija ali Mednarodni denarni sklad.
Obstaja tiho soglasje, da so uprave, ki jih izvolimo na volitvah v Evropi, da vodijo naše države, le nekakšna izvršilna oblast. Imamo teletabis liderje, ki prejemajo redne direktive in so pripravljeni prenesti državno suverenost na te in podobne institucije.
Drugič, Združene države potiskajo svoje tekmece, da ohranijo zaprte, paranoične, protiobveščevalne, centralizirane policijske države – z besedo diktature –, da bi sploh lahko preživele. Turki so si desetletja močno prizadevali za liberalizacijo medijev in institucij po vzoru zahodnih demokracij. Toda poučen z izkušnjami iz leta 2016 je Erdogan zagovarjal diktaturo, da bi ohranil turško suverenost.
Enako velja za rusko administracijo po Jelcinu in kitajsko po nebeškem nebu. Samo v diktaturah običajni triki, skrojeni v kuhinji CIA, ne delujejo. Le diktature zagotavljajo nekakšno suverenost. Paradoksalno, danes največja ovira za globalni razvoj suverenosti in demokracije ni notranja politika Severne Koreje, ampak zunanja politika demokratov iz ZDA.
In tretjič, Kitajska in Sovjetska zveza sta s svojim slovesom prirejenih sojenj, krvoločnih diktatorjev, množičnih zborovanj, lažnega optimizma in ponarejenih statistik dolgo in upravičeno veljali za imperije zla in imperije iracionalnosti. Danes pa so to od medijev do zadržane diplomacije, od razvoja tehnologije do razcveta trgovine trezne in preudarne države.
Po drugi strani pa odpovedna kultura in politična korektnost, ki se dobesedno uporabljata v evropski zunanji politiki, retorika, ki je prejela tako histerične tone, splošno in pogosto samouničujoče teptanje svoboščin, vrednot in institucij – sta brez primere v novejši evropski zgodovini. Staro dobro gledališče absurda, ujeto v dramah Mrozka in Ionesca, za katerega se je nekoč specializiral komunistični vzhod, je zdaj zavladalo zahodu stare celine.
Avtor: Goran Gocic, 8. marec 2022
