V SSN smo povprašali za mnenje neodvisne sociologe in psihologe glede večnega vprašanja, zakaj smo Slovenci v novejši zgodovini, gre predvsem za slovenske politike in pripadnike ostalih družbenih organizacij ter njihove
Podoba: Neznani avtor (Facebook)
ideologe, t.i. liberalne ali leve politične sfere oz. komunistov ter njihovih naslednikov v samostojni Sloveniji, tako nestrpni do Slovenstva (zgodovine naroda, ljudskih običajev, vere in naselitvenega ozemlja). Nikoli si namreč nismo znali dovolj dobro pojasniti za nas nerazumljive razsežnosti družbene samodestrukcije med Slovenci in celo namerne predaje naselitvenega ozemlja (predvsem Hrvaški), ki je sicer nujno potrebno za obstoj naroda in vzpostavitev države.
V soočenju mnenj ter pregledu zgodovinskega dogajanja po razpadu Avstroogrskega cesarstva, je bilo ugotovoljeno očitno pomanjkanje samozavesti predvsem pripadnikov t.i. levega svetonazora, pa tudi med desnico, takrat ljudsko stranko, ki je v premajhni meri zagovarjala politiko slovenske samostojnosti. Medtem ko je bil pri slovenskih liberalcih in socialdemokratih prisoten predvsem politični amaterizem in nekritično prevzemanje novih družbenih idej iz zahoda, koder so bile že dolgo utemeljene močne imperialne države z močnim nacionalnim nabojem, je šlo pri slovenskih komunistih predvsem za frustracije izhajajoče iz zavedanja o pomanjkljivi uporabni inteligenci, ki je bila posledica neakademske izobrazbe baze in posledično v strahu pred tekmovalnim kapitalističnim okoljem, vsiljenim od velikih, politično razvitih zahodnih držav ter tudi v nekritičnem kopiranju boljševistične ideje iz revnega in družbeno nerazvitega vzhoda. Po darvinističnem dojemanju naravnih procesov evolucije, bi takratne slovenske komuniste zlahka prepoznali kot šibek naravni člen, ki razumske odločitve nadomešča z nasiljem. Koncem 2. svetovne vojne, v samozavedanju svoje intelektualne inferiornosti med bazo, je Komunistična partija v Jugoslaviji kot protiukrep vzpostavila dokaj uspešen izobraževalni sistem a z nekaj velikimi pomanjkljivostmi. Zatirala se je individualnost ter uspešnost na račun kolektivnosti in povprečnosti, prepovedano je bilo načrtno intelektualno timsko delo, saj so tako vodilni lažje obvladovali posameznike. Vršilo se je politično ”pranje možganov”, na začetku pa tudi samoizolacija pred svetom in pred svetovnim političnim dogajanjem. Prevladovala je demagogija, utemeljena kritika politike vodstva je bila strogo prepovedana.
Patološki strah komunistov in pomankanje samozavesti, so pri vzpostavljanju absolutne oblasti ”obvladovali” tudi z množičnimi poboji tistih, za katere so smatrali da so intelektualno močnejši in politično nevarni, etiketirali so jih z razrednimi sovražniki. Po osamosvojitvi 1991 in začetkih demokratičnih procesov v novi državi, se je strah po izgubi absolutne oblasti transformiral v materialno grabežljivost, neobvladljiv pohlep po javni lastnini in v patološkem kleptomanstvu, kajti sistema ki je takšne družbene deviacije birokratsko in s trdo roko obvladoval ni bilo več. Strah po izgubi oblasti oz. sam postkomunističen teror, je danes še vedno prisoten v potrebi po obvladovanju množic z mediji in težavah pri vzpostavljanju demokratičnih procesov (Zakon o volitvah, Zakon o RTV…), v podpovprečnosti javnega sektorja, nesposobnosti ter diletantstvu pri upravljanju države, kot tudi v zatiranju neodvisnih, uspešnih posameznikov.
Iz pomanjkanja samozavesti sledi tudi zaničevanje ali tajenje lastne narodnosti, z neobvladljivo potrebo (obsesijo) po utapljanju individualnosti v nedemokratičen in množičen političen sistem (komunizem) ter združevanju v nadnacionalne tvorbe (Jugoslavija, Evropska Unija), v katerih se nesamozavestni narodi ”švercajo” oz. lažno počutijo varne, veliki narodi pa v takšnih grupacijah ”simbiotično” uveljavljajo svoje interese. Torej, ker smo Slovenci majhen narod se nekateri iracionalno počutijo šibke in svoje frustracije kot predstavniki majhnega naroda poizkušajo olajšati v pripadnosti drugim večjim družbenim ali državnim tvorbam. Podobno se v naravi manj inteligentne ali fizično šibkejše živalske vrste nagonsko združujejo v črede, trope, jate… da lažje preživijo oz. pridobijo lažen občutek varnosti. Zbadanje tujcev o naši majhnosti pa samo še povečuje njihove strahove in načenja njihovo samopodobo.
Slovenskim postkomunistom – pripadnikom parlamentarnih strank in njihovim simpatizerjem, predlagamo simpatično rešitev. Postanite Kitajci (evropejstvo ni več “in”)! Tako boste postali pripadniki največje nacije na svetu. Razbremenili se boste frustracije majhnosti, ki je pridevnik za slovenski narod in državo, pa še družbeno-politično okolje bo bolj ”domače”.
